PISMO ROMEU

Moj predragi Romeo,

čeprav si izpred mojih oči odšel nedolgo nazaj, je čutiti, kot da vsak trenutek, ki ga preživiva narazen, traja dneve, ki trajajo, tedne, ki trajajo, mesece, ki trajajo leta.

Nedolgo zatem ko si preplezal zid naše trdnjave, v kateri sem zaprta, in se povzpel do mojega okna kot ptica na krilih ljubezni, me je prišel obiskat oče.

Spraševal me je o glasu, ki ga je slišal govoriti, preden se je potuhnil, in o šumu, ki mu je sledil v temno noč. Prestrašeno sem ga pogledala v njegove oči, v kraj, od koder je izvirala groza. Ko so strmele vame, sem se počutila, kot da bi sama smrt bolščala vame in samo čakala, da me vzame stran iz tega sveta, iz tega mesta in iz tvojega objema.

Še preden sem mu uspela povedati laž, je pozabil na šum in se mi nasmehnil. Veselo mi je sporočil zanj odlično novico. Čez nekaj tednov, zelo kratkih, naj bi se poročila z grofom Parisom.

Ah, kaj pri zdravi pameti bi hotela drugega, če imam tebe! Če sva že zvezana v zakon kot dva konca prstana, ki jih skrivava pod oblačili v znak najine ljubezni.

Hitro se vrni nazaj, moj predragi. Nazaj v moj objem in moje življenje. Če se ne vrneš k meni v pravem času in me dobi grof, bom odšla za vse čase. Odšla bom in ne bom več prišla nazaj.

                                                                Julija, ljubezen tvoja najdražja

Verona, 10.10.1606

Preljubi Romeo!

Kakšna grozna krivica se mi godi, da te nič ne vidim tu naokoli. Pogrešam topel objem tvojih močnih rok in tvoj poživljajoč nasmeh, obdan z rdečimi ustnicami, za katere si želim, da bi me lahko poljubljale ves čas in povsod. Kje so tvoje oči, ki se kot diamanti posuti z zvezdami svetijo in s svojim čudovitim bleskom razsvetljujejo mojo dušo?

Kakšno trpljenje!

Pogrešati tebe je huje kot trpeti najbolj bolečo smrtno bolečino. Ko te ne vidim, se počutim kot bi bila brez srca, brez vsega, kar imam. Potrebujem te bolj od zraka, vsaka minuta, ki jo preživim brez tebe, se zdi kot leto dni, ah, kaj leto, kar celo desetletje! Si moje Sonce, moja Luna, najsvetlejša zvezda, in, ko me pobožaš s pogledom, se v meni vžge ogenj, ogenj hrepenenja, ki ga ni mogoče pogasiti, ko se me dotakneš, se požar razširi po moji koži, kot bi me zalila vrela lava, ko spregovoriš s svojim globokim pojočim glasom, se v meni rodi jata lastovic, ki si želijo na ves glas zapeti in oznaniti pomlad tudi sredi najtrše zime.

O Romeo, zakaj si Romeo?

Zakaj mora biti najina ljubezen tako nemogoča? Pa ravno najina, ki je najmočnejša in najmogočnejša izmed vseh! Se boš odrekel svojemu imenu, imenu svojega očeta? Se boš odrekel svoji družini zavoljo najine neskončne ljubezni?

Oh, zakaj, le zakaj morajo nepomembni stari družinski spori najino ljubezen preprečevati?

Če odrečeš se imenu svojemu, tudi jaz ne bom več Capuletova, midva bova le Romeo in Julija, ki se neskončno ljubita, midva bova le mlad, srečno zaljubljen par, ki si ne dela nobenih utvar, midva bova le Romeo in Julija, ki se neskončno ljubita, ljubita tako močno, da je že kar preveč lepo. Ostali za glave se drže, ćeš, da ljubezen ni vse, a kaj oni vedo, če pa le za denarjem gredo?

Pogrešam te, moj Romeo, pogrešam te tako močno, da mi je od bolečine kar slabo!

Vsak večer ob oknu slonim in čakam, da v nebesa spet poletim, čakam nate, na svojo največjo ljubezen, da te zagledam, se te dotaknem in te več ne izpustim. Sovraštvo najinih družin bova pogubila ali pa bova bitko z življenjem izgubila, oh Romeo, moj najdražji Romeo, pridi v hišo  to zakleto, ki brez tebe ni mi več dom, pridi, poljubi me in nekam zbeživa, tam se poročiva in srečno živiva! Pridi, da te poljubim strastno, kakor da si bitje moje lastno, ne izpusti me nikoli, oditi mi ne dovoli.

Oh Romeo, moj Romeo, ljubim te bolj kot vse na tem groznem svetu, ne dam te drugemu dekletu, kmalu me spet obišči in kakšno rešitev za naju poišči.

Z ljubeznijo,

tvoja Julija