GIMNAZIJKA, KI JE NAPISALA ŽE DVE KNJIGI

Klara Šebenik je 17-letna dijakinja postojnske gimnazije. Prihaja iz Cerknice, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo. Že takrat je kazala smisel za pisanje in slovenski jezik. Kljub temu nas je presenetila, ko je leta 2012 izdala svoj prvenec z naslovom Najstniki, ni pa se ustavila pri tem, saj je prejšnje leto izdala še eno knjigo. Ker smo ponosni, da  je sedela v naših šolskih klopeh, smo jo povabili, da nam pove kaj več o sebi in svojem pisanju. Pričakala jo je skupina devetošolcev s pripravljenimi vprašanji.

Kako si začela pisati?DSC07375

Že od nekdaj sem zelo rada brala in tako je nastala moja prva knjiga. Prebrala sem knjigo Nejke Omahen z naslovom Silvija, ki mi je bila zelo všeč. Odločila sem se, da je ne bom kupila, temveč jo po spominu prepisala. Že sem začela s prepisovanjem, ko sem besedilo nekje na sredini začela spreminjati. Na koncu je bila knjiga že čisto moja. Potem sem samo spremenila začetek ter imena, in tako je nastala moja prva knjiga. Nekako tako se je začela moja pisateljska pot. Prej sicer nisem veliko pisala, a sva z bratom ustvarjala morebitna nadaljevanja knjig Harryja Potterja.

Koliko časa si približno pisala eno knjigo?

To je zelo odvisno. Zadnja, ki je izšla oktobra, je nastajala tri mesece, prejšnja pa približno pet let,  z vmesnimi presledki.

Kako so knjižni trg ter založniki naklonjeni mladim piscem in kako si našla založnika?

Knjižni trg zaradi krize ni naklonjen nikomur, tako da so za pisatelje dokaj težki časi. Če hočeš v tako majhni državi, kot je Slovenija, uspeti, si precej ambiciozen. Založnika sem našla s pomočjo knjižničarke, ki dela na vaši šoli. Dala mi je nekaj naslovov, kamor se lahko obrnem. Na mojo prošnjo je odpisala založba Smart Team, ki jim je bila moja knjiga zelo všeč, zato so jo kasneje tudi izdali. Drugo knjigo sem poslala isti založbi in odziv je bil enak.

Ali si dala knjigo tudi komu prebrati? Si upoštevala mnenja bralcev?

Vedno dam knjigo, ki je še v nastajanju, komu prebrati. Vsebino vsake knjige pred izidom pozna že vsaj deset ljudi. Moje knjige bereta predvsem moja sestra in brat, slednji pa knjigo tudi komentira, pa tudi moji prijatelji. Seveda tudi upoštevam mnenja bralcev, a se v prvi vrsti vedno zanašam na svoje ideje o vsebini in izgledu knjige.

Kaj bi svetovala nekomu, ki si želi napisati svojo knjigo?

Ja, ne vem, naj vzame svinčnik in začne pisati (smeh). Na začetku moraš imeti neko idejo, saj brez te niti ne moreš začeti, potem pa moraš idejo le prenesti na papir.

Ali ti je pri pisanju kdo tudi kaj svetoval?

Načeloma ne. Kritik, na primer profesorjev, nisem dobila. Vsebino knjige so komentirali prijatelji, ki so jo prebrali, a niso imeli veliko pripomb. Mogoče le to, da v zgodbi velikokrat nekdo umre (smeh).

Katera snov za pisanje ti je blizu?

Trenutno sta obe napisani knjigi ljubezenska romana, s tem da se drugi roman nanaša tudi na tuje okolje. Zgodba je sicer izmišljena, ozadje pa je resnično in lahko vam povem še kratko obnovo. Zgodba se dogaja v Afriki, kamor je odpotovala moja prijateljica z namenom, da bi pomagala tamkajšnjim misijonom. Ko se je vrnila, mi je opisala razmere na Črni celini, tako da ozadje zgodbe ni izmišljeno. Če se bo kdo odločil za branje moje knjige, bo tako tudi izvedel resnične razmere v tej deželi. Trenutno nastaja še ena knjiga, ki bo znanstveno fantastična in del trilogije. Prvi del je že napisan, druga dva pa še nastajata. Zelo so mi všeč zgodovinski romani, a je pri pisanju le-teh pomembno, da so podatki resnični oziroma preverljivi. Če se odločiš, da boš opisal življenje, na primer Henrika VIII., moraš dobro raziskati razne zapise o njem. Tega se mi ne da početi (smeh).

Zanima nas tudi, kdaj najdeš čas za pisanje?

V prostem času. Sicer imam veliko obveznosti, zato težko najdem čas za pisanje. Navdih oziroma motivacijo po navadi dobim ravno, ko imamo v šoli največ kontrolnih nalog in se moram učiti. Vendar najti čas za pisanje ni nemogoče, zato ustvarjanje knjig ni tak bav bav.

Kateri pisatelj ti je blizu in, ali se zgleduješ po njem?

Všeč so mi knjige o Harryju Potterju in pisateljica le-teh knjig J. K. Rowling. Rada berem tudi zbirko Igro prestolov. To so obširne knjige, vendar me to ne moti, saj mi je avtorjevo pisanje všeč. Od slovenskih pisateljev mi je najbolj všeč Nejka Omahen, katere knjige sem v osnovni šoli prebrala po trikrat ali štirikrat. Po njih se ravno ne zgledujem, a mislim, da vsaka prebrana knjiga vpliva nate. Če se te vsebina dotakne in si ravno v fazi pisanja svoje knjige, se tudi to pozna.

Ali nameravaš v prihodnosti napisati še veliko knjig?

Pisala bom zagotovo še, koliko jih še bo, pa ne vem. Nastajajočo trilogijo bom še dokončala. Velikokrat mi prijatelji predlagajo, naj jih vključim v svojo knjigo in jim dodelim glavno vlogo. Obiskala sem Škofijsko klasično gimnazijo v Vipavi, kjer mi je učenec te šole predlagal, naj napišem knjigo, v kateri bo nastopal enooki konj Tjan, ki naj bi dobil ime po njem.

Kako potekajo faze tvojega pisanja, pišeš na roke ali na računalnik?

Pišem na računalnik, prej pa sem pisala na roke. Polovico prve knjige sem napisala na roke, kar je bilo zelo mukotrpno, ker sem morala pozneje vse pretipkati. Odločila sem se, da bom pisala samo še na računalnik. Preden začnem s pisanjem, si naredim miselni vzorec o okvirni vsebini. To je pomembno, ker ob daljšem pisanju z daljšimi vmesnimi presledki lahko veliko pozabiš. Če dobiš kakšno novo idejo in začneš spreminjati vsebino knjige, potem moraš temu prilagoditi prvotne ideje. Ko dokončam z zapisovanjem glavnih preobratov v  miselnem vzorcu, začnem s pisanjem na računalnik. Ostale podrobnosti oziroma dogodke pa si izmislim sproti, kar pa se mi ne zdi neustrezno, izključim iz konteksta. Nato napišem samo še zaključek in knjigo dvakrat ali trikrat preberem. Tiste dele, ki mi niso všeč, odpravim in popravim slovnične napake, ki jih med pisanjem nastane kar veliko. Knjigo ponudim v branje tudi drugim in upoštevam njihova mnenja. Potem to pošljem založbi in počakam na odgovor.

Ker si najstnica, tako kot mi, nas zanima še nekaj splošnih vprašanj. Kaj še počneš v prostem času?

Uf, tega je kar precej (smeh). Poleg pisanja doma oblikujem oblačila, a jih trenutno ne nosim. Treniram latinsko-ameriške in standardne plese v Ljubljani, kamor se vozim dvakrat na teden. V glasbeni šoli se učim solo petja in igram violončelo v orkestru. Pojem v mladinskem pevskem zboru, aktivna pa sem tudi v cerkveni skupnosti – sem animatorka na duhovnih vajah, kar mi vzame kar precej časa. Tudi šolske obveznosti in učenje zahtevajo veliko časa.

Če bi se odpravila na potovanje na sanjski otok, kaj bi zagotovo vzela s seboj?

Če bi bil to sanjski otok, predvidevam, da bi bilo vse že tam (smeh). Povabila bi dobro družbo, vzela bi kakšno dobro knjigo, predvajalnik glasbe, ki je zelo pomemben, čokolado ter žogo.

Ali bi nam lahko naštela pet stvari, ki so poleg zvezkov vedno v tvoji torbi?

Denarnica in telefon obvezno, pa tudi slušalke, robčki ter kakšna kozmetična torbica.

Kmalu boš zaključila gimnazijo. Kakšne načrte imaš za nadaljevanje šolanja?

Predvidevam, da bom na filozofski fakulteti študirala zgodovino in slovenščino oziroma zgodovino in nemščino, torej dvopredmetni študij. Letos poleti grem v Berlin za en mesec, kjer se bom lahko izpopolnila v znanju nemščine. Če bo šlo v redu, bom študirala nemščino, v nasprotnem primeru pa se bom držala kar slovenščine (smeh).

Kaj bi svetovala osnovnošolcem, ki jim je branje muka?

Da začnejo z branjem obsežnejših knjig, ker po mojih izkušnjah dobre zgodbe v krajših knjigah ni. Sicer se najde kakšna, vendar redko. Tisti, ki niso navdušeni nad branjem, berejo le krajše knjige in so nezadovoljni z vsebino, kar je povsem samoumevno. Pisatelj ne more neke dobre zgodbe razviti v kratki knjigi, pač ne gre. Če začnete z branjem knjig Harryja Potterja, vam zagotavljam, da boste po stotih prebranih straneh želeli nadaljevati.

Ali bi nam lahko priporočila še kakšno knjigo?

Puncam, ki rade berejo ljubezenske romane, priporočam vse knjige Nejke Omahen. Všeč so mi tudi knjige iz zbirke Igra prestolov, a ne pustite se prestrašiti nad dolžino posamezne knjige. Trenutno vam je v knjižnicah na voljo šest knjig, ki se med seboj vsebinsko povezujejo. Vsaka izmed njih ima okrog tisoč strani. Svetujem vam tudi, da preberete knjige Harryja Potterja. Učenci, ki boste šolanje nadaljevali na gimnazijah, boste imeli klasične romane za obvezno čtivo. Meni osebno so ljubi tudi klasični romani, kot sta na primer Zločin in kazen ter Dogodek v mestu Gogi, ki so ju moji sošolci označili kot mukotrpna, dolgovezna in dolgočasna. Meni sta romana res všeč in jih z veseljem priporočam tudi drugim.

Še vsebina Klarine knjige…                                                             

Kljub temu da je knjiga kratka, to še ne pomeni, da je tudi slaba, priporočam pa jo tistim, ki ne marajo obširnih oziroma  ̎debelih ̎ knjig. Naslov je V deželi večnega sonca. Daša, ki obiskuje tretji letnik srednje šole, si zelo želi oditi v misijone. Na internetu odkrije razpis Mladi za mlade v Afriki, ki vabi mlade prostovoljce, ki so se na razpis prijavili, na polletno odpravo v Afriko za pomoč tamkajšnjim ljudem. Seveda bi le nekaj srečnežev dobilo to priložnost. Na njeno veliko zadovoljstvo se Daši želja uresniči. Sledijo priprave na odhod, razna cepljenja in priprave z nekim duhovnikom. Že na letalu spozna tri nove prijatelje, s katerimi se zelo ujame. Tudi oni so namenjeni v misijone.Ob prihodu na Črno celino je zelo presenečena, saj ni tako, kot je pričakovala. Začne z delom v šoli, kjer dela z majhnimi otroki. Ob njih spozna, kaj želi v življenju početi, to je biti učiteljica. Zgodba se zaplete, ko se Daša zaljubi v domačina, ki po šestih mesecih noče zapustiti svoje domovine in družine ter oditi z njo. Kasneje njen fant še nevarno zboli in umre. Ona se vrne v svojo domovino in je zaradi izgube zelo izgubljena. Čez čas naveže stike z ostalimi prostovoljci.

Konec pa spoznajte sami …

V DEŽELI VEČNEGA SONCA

Rina, Eva in Edita, šolske novinarke

 

 

 

 

(Skupno 192 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja