SUPER PERO
Nekega lepega dne sem se gugala na gugalnici pred našo hišo. Gugala sem se tako visoko, da se mi je zdelo, da sem bom zagugala tako visoko v nebo, da bom lahko pomahala pilotu v letalu. Gugala sem se in gugala, ko …
se zaletim v majhno rjavo ptičko, ki je letala do drevesa. Iz nje je padlo pero, in to pero je bilo vseh mavričnih barv. Pobrala sem ga in si ga spravila v šolsko puščico, da mi bo prinašalo srečo. Naslednji dan, ko smo pisali najbolj dolgočasen in nezanimiv narek, sem iz puščice hotela potegniti nalivnik, a sem pomotoma pero za srečo. Začela sem pisati, in ko sem se ustavila, je pero kar samo pisalo naprej. Čudežno je bilo, da vse kar je napisalo, mi je šlo takoj v glavo. Čez teden dni se je ta čudežna novica razširila po vsej šoli in za to je izvedela tudi ravnateljica. Vzela mi je pero in ga kar sama obdržala.
Ni pa vedela, da če ga uporablja nekdo drug, si pero to zapomni ravno obratno. Tako je šola postala igralnica in razgrajalnica, in to vse samo zaradi enega peresa.
Tisa Roglej, 6. d