IZ ARGENTINE NAZAJ V SLOVENIJO

V tokratnem intervjuju vam predstavljamo gospo Giselo Mariel Oberžan Corn, ki je na novo zaposlena na naši šoli. Pri svojih sedemnajstih letih se je z družino preselila iz Argentine nazaj v Slovenijo. Njeni predniki so se že po 2. svetovni vojni odločili, da zaradi političnih razmer zapustijo domače kraje. Razmere so se skozi leta spreminjale, in tako so se odločili, da raje znova zaživijo v rodnih krajih. Preberite, kaj vse nam je povedala o Argentini, tej oddaljeni južnoameriški državi in življenju v njej.

Zakaj so se vaši predniki odločili, da odidejo v Argentino?

Moja stara starša po mamini strani sta se poznala že v Sloveniji in sta bežala skupaj. Po očetovi strani pa je bežal le dedek in je potem babico spoznal na ladji. Tako so se rešili pred politično oblastjo. Po mamini strani sta morala stara starša prvega otroka pustiti nakaj časa še kar v Sloveniji, saj je imel le-ta težave z zdravjem. Ko pa je imel sin sedem let, je tudi on prišel za njimi v Argentino.

Kam točno so se preselili?

Preselili so se v Buenos Aires, in sicer na obrobje tega ogromnega mesta.

Kako so živeli v tem oddaljenem kraju?

Ko so naši predniki šli v Argentino, je bila ta zelo bogata in je rabila veliko delovne sile. En dedek se je zaposlil kot zidar, drugi pa je tudi dobil zaposlitev v industriji. Babici pa sta bili doma, saj je bilo v družini veliko otrok. Skrbeli sta tudi za domače živali – krave, kokoši … Prodajali so mleko in maslo. 

Slovenci v Argentini so zelo povezani, imajo močno izseljeniško skupnost. Dobivajo se pri mašah in različnih prireditvah. Doma smo vedno govorili slovensko in imeli slovenske navade. Ob petkih smo imeli v slovenskem domu odbojko. Ob sobotah pa smo imeli slovensko šolo. Popoldne si se lahko udeležil delavnic. Nedelje so bile rezervirane za slovensko mašo, po njej pa je bil tudi skupen zajtrk. Nismo pa se je mogli udeležiti vsako nedeljo zaradi oddaljenosti.

Kakšni se vam zdijo Argentinci?

Na splošno so bolj odprti in čustveni kot Slovenci. Zelo radi jedo meso, in to govedino. Tam je kvalitetno meso. Sadja in zelenjave pa ne jedo veliko. Radi pečejo na žaru. Imajo pa čisto drugačne, večje kose mesa. Tega pri nas v Sloveniji nismo vajeni. Oni lahko dajo tudi pol teleta na žar. Zraven jedo kruh ali krompir.

Kako je potekala vaša šola v Argentini?

Jaz sem že delala devetletnico. Šola je potekala od osmih do štirih popoldne. Dopoldne smo imeli predvsem španščino, potem pa kosilo, po njem ure tujega jezika – angleščine, telovadbe, radi smo igrali tudi hokej na travi. Ob sobotah pa sem obiskovala slovensko šolo, ki je potekala od od osmih do enih. Mami me je peljala, nazaj pa sem se peljala s teto, ki je živela v istem kraju. Moje sestrične so ravno tako obiskovale to sobotno šolo.

Naj povem tudi, da smo tam imeli v šoli uniformo, šporno in elegantno. Hodili smo namreč v privatno šolo, v državnih šolah pa so imeli le halje. Športne unifore so bile v treh barvah, da smo bile na podlagi njih razdeljeni tudi v skupine. Elegantna uniforma je bila sestavljena iz rjavih čevljev, zelenih dokolenk, kara krilc oz. hlač, bele polo majice in zelene jope ter modrega plašča za pozimi. Z uniformo si moral paziti tudi na ugled šole. Morali smo biti urejeni.  Dekleta so nosila čop, niso smela biti naličena ali imeti nalakiranih nohtov. Starejši fantje so morali biti tudi obriti. Copat v šoli ne nosijo. Po kvaliteti so kar velike razlike med državnimi in privatnimi šolami.

Kako pa ste se vključili v slovensko šolo, ko ste se preselili nazaj v Slovenijo?

V Ljubljani sem začela hoditi v 2. letnik Škofijske klasične gimnazije. Bilo mi je zelo težko, saj so oni imeli latinščino že v 1. letniku. Tudi pri izbirnem predmetu nisem imela na začetku sreče, saj na španščini ni bilo več prostora, pri nemščini, kamor so me potem dodelili, pa nisem imela predznanja. Že slovenščina mi je bila težka, saj sem si morala vse prevajati v glavi. Tega mi zdaj ni potrebno več početi. Kasneje sem prepisala na Srednjo ekonomsko šolo na Roški. Ko sem jo končala, sem se vpisala na management na Univerzi na Primorskem, kasneje pa sem se zaradi bližine odločila za študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem vpisala španščino in italijanščino. Študija žal nisem končala.

Zakaj ste se odločili, da se vrnete v domovino?

Za to smo se odločili zaradi nevarnosti. Moj oče je prevažal piščančje meso na debelo. Pri tem je bil večkrat napaden, saj so med vožnjo streljali nanj. Vedeli so  namreč, da ima pri sebi denar. Tudi njegov delavec je bil pri tem poškodovan. Mojega brata so velikokrat pretepli in okradli. Enkrat smo ga ranjenega našli kar tri kilometre stran. Tako se je moj oče naveličal živeti v takšnih razmerah. Ne predstavljamo si, kako lepo je v resnici v Sloveniji. Preden smo se preselili za stalno, smo bili že sedemkrat na obisku. Kupili smo si vikend hišico, potem pa smo se odločili za selitev. Malo smo jo predelali. Tudi za mamo je bilo boljše v Sloveniji, da je bila manj pod stresom. Bila je namreč že precej bolna. V mesecu, dveh je padla odločitev.

Po vašem pripovedovanju lahko sklepamo, da je tam veliko kriminala. Kako je s tem?

Ja, tam je veliko kriminala, saj je velika revščina, tudi zato, ker se nekaterim ne ljubi delati in nikoli ne bodo. Struktura prebivalstva je zelo mešana. Bogati ljudje živijo v ograjenih predelih in imajo urejeno varstvo. Revni kriminalci imajo tudi svojo vas, ki je ograjena z visokim zidom, zunaj pa stoji vojska. Notri ne gre niti policija.

Kakšno je zdaj stanje slovenske skupnosti v Argentini?

Zdaj se v Argentini rojeva že četrta oz. peta generacija. Ko sem bila vaših let, nas je bilo tam Slovencev res veliko. Zdaj pa se število zmanjšuje, saj se pari mešajo in večkrat ne prenesejo jezika na svoje otroke. Je pa na splošno slovenska skupnost v Argentini še vedno močna. Ker pa so gospodarske razmere zaradi velike inflacije vedno slabše, se v zadnjih letih več naših ljudi odloča za selitev. To so predvsem dobro izobraženi, ki tudi hitro dobijo pri nas zaposlitev.

Gospa Gisela Mariel, zahvaljujemo se Vam, da ste si vzeli čas in nam veliko zanimivega povedali o Vašem življenju v Argentini. 

                                                                                                                                  Šolske novinarke z mentorico Alenko