SREČANJE S PITONOM

Zame so plazilci najbolj zanimive živali. Nad njimi sem navdušen že leta. Čisto vsak plazilec se mi zdi zelo zanimiv. Razveselilo me je torej, ko mi je mami povedala, da gremo za vikend na razstavo plazilcev v Mozirski gaj.

Nisem vedel, kaj naj pričakujem tam, ampak močno sem upal, da bo tam čim več plazilcev. Ko smo prispeli tja, je bila prva stvar, ki sem jo zagledal, velik kup cvetja. Ko smo hodili po parku, sem spoznal, da gre v resnici za park, v katerem je razstavljenih veliko cvetlic. Po dolgi hoji smo prišli do konca ogleda. Tam me je čakalo tisto, zaradi česar sem prišel.

Cela hiša je bila polna plazilcev. Ko sem vstopil, sem videl samo velike terarije. Imeli so vse, od velikih udavov, kameleonov in tudi nekaj strupenih pajkov. Zunaj hiše pa je bilo nekaj najbolj veličastnega, kar sem kadar koli videl – indijski piton. Bil je vsaj 2 in pol metra dolg in se je počasi plazil po tleh. Videl sem, da je neka deklica prišla do njega in dva vodnika sta ji ga dala v naročje. Hitro sem pocukal mami za rokav in jo prosil, če ga lahko tudi jaz primem. Po krajšem pregovarjanju mi je dovolila. Odpravili smo se do najbližje vodnice in  jo povprašali, koliko stane, da pitona sploh lahko primeš. Ko je mami plačala, me je vodnica napotila do mesta, kjer se moram usesti. Ista dva vodnika sta pitona dvignila in mi ga posedla okoli vratu. Piton se je počasi ovil okoli mene in začel rahlo stiskati. Bil je tako močen, da me je skoraj odvlekel s sabo. Končno se je namestil in lahko smo naredili nekaj slik. Ko je prišel čas, da se poslovim od pitona, sem bil rahlo žalosten. Za nagrado sem dobil majhno plastično figuro kače. To me je potolažilo.

Ko smo se vozili domov, še vedno  nisem mogel verjeti, da sem imel okoli vratu eno največjih kač na svetu.

Jakob, 7. razred