DOKLER NAJU SMRT NE LOČI

Bilo je lepo sončno jutro, obarvano z lepimi jesenskimi barvami. Sofija, hči bogatega plemiča, se je s svojo prijateljico Emo ravno odpravila na tržnico. Tam je bilo veliko ljudi in hitro si se lahko izgubil med tako množico. Z Emo sta kupili nekaj orehov in suhega sadja ter vsaka svoj klobuk, okrašen z velikimi cvetovi. Hitro sta se odpravili domov. Ko sta tekli, pa se je Sofija spotaknila in padla. Vse, kar sta kupili, se jima je raztreslo, klobuk pa pomečkal. To je videl tudi sin kovača, ki je ravno hotel iti čez cesto. Hitro je priskočil na pomoč Sofiji in Emi. Sofija je bila vsa objokana, Ema pa tudi ni bila najboljše volje. Sofija se je zaljubila na prvi pogled, prav tako kot tudi Emil. Tako sta si dopisovala pisemca vsak dan in skoraj vsak večer sta skupaj hodila na sprehode. Sofija pa je vse to počela na skrivaj, saj ni hotela, da bi starša izvedela, da se druži s fantom, ki ni tako bogat kot oni. Njuna ljubezen pa je postajala vse večja in močnejša. Odločila sta se, da se poročita. Vedela pa sta, da to ni mogoče zaradi velike razlike med slojema. Tako sta sklenila, da pobegneta v Ameriko in se tam poročita. Z ladjo sta se odpeljala proti Ameriki. Bila sta vesela, saj bosta sedaj za vedno skupaj in pred nikomer se ne bosta skrivala. Ko sta plula, je bila noč, zunaj so švigale strele in valovi so postajali vse bolj jezni. Ladjo je premetavalo in nagibala se je tako zelo, da so se potniki in pohištvo popeljavali iz enega konca do drugega. Naenkrat pa je ladjo zalila voda in začela se je potapljati. Emil in Sofija sta bila ujeta v sobi z majhnim okroglim okencem in vrata so bila obložena s stvarmi, ki jih je prinesla voda, zato nista mogla iz sobe in si tako rešiti življenj. Potonila sta. Smrt ju ni ločila, temveč sta skupaj odšla tja gori in se grela ob svoji neizmerni ljubezni, ki je še vedno tako čudovita.

Kjer se je potopila ladja, sta na dnu morja nastali dve korali, povezani v srce. To sta bila Sofija in Emil ter njuna ljubezen.

R.I.