OBISK NOTRANJSKEGA MUZEJA KRASA
V četrtek, 19. marca, smo se z avtobusom odpeljali v Postojno. Tam smo obiskali Notranjski muzej Krasa.
Najprej smo si ogledali sobo, v kateri smo spoznali na splošno kraški svet. Ljudje v preteklosti so že v prazgodovini ugotovili, da je kamen uporabna snov. Ker so ga želeli hitreje pridobivati, so postavili kamnolome. Kamen so začeli oblikovati in iz njega izdelovali različne izdelke.Najznačilnejši kraški pojavi so: ŠKRAPLJE, VRTAČE (tam so zbirali vodo, vrtače so tudi najbolj pogosti pojavi), SLEPE IN SUHE DOLINE, CERKNIŠKO JEZERO, JAME: Postojnska jama (odkril jo je Luka Čeč), Planinska jama, Križna jama … Na Slovenskem je okoli 10.000 jam. Veliko od teh jih je prav na Notranjskem. Včasih so se po jamah vozili z lesenimi čolni, danes pa za to uporabljajo gumijaste. V jamah živi okoli 150 vrst živali. Najznačilnejša je človeška ribica, ki je tudi največja še živeča žival v jamah. Brez hrane lahko zdrži 10 let. Znan pa je tudi drobnovratnik , ki je začetnik jamarske vede. Na kraškem svetu se je razvilo tudi ovčarstvo in furmanstvo (prevoz s konji – vozovi). Na teh tleh živijo mnoge živali. To so recimo medvedi in polhi. Zanimivo je tudi to, da so na Krasu našli tudi okostje snežne lisice in muškatnega goveda. Kras je opisoval tudi Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Bil je tudi prvi krasoslovec in prvi jamar.
Nato je sledila druga delavnica z naslovom LEDENA DOBA. Najprej smo se pogovorili, katere živali so živele v času ledenih dob in si ogledali njihove kosti. Sestavili smo celo okostje jamskega medveda, ki je bil kar 3-krat večji od današnjega rjavega. Na koncu smo pobarvali ulitke zob, kosti in rogovja, kot smo si ga najbolj predstavljali.
Kot tretjo smo si ogledali delavnico o restavriranju predmetov. Dolga leta so bili predmeti zakopani globoko v zemlji, potem pa so jih postopno začeli izkopavati. Ohranili so se: železo, glina, kamen, keramika, kosti in steklo. Arheologi izkopavajo tam, kjer je bilo včasih naselje ali kjer so bila grobišča. Ko predmete izkopljejo, jih najprej prinesejo v restavriranje, nato predmet dokumentirajo. Sledi čiščenje – z vodo in ščetkami. Ker pa ponavadi predmeti ne ostanejo v enem kosu, morajo koščke sestaviti in zlepiti s posebnim lepilom. Vedno pa ne najdejo vseh kosov, zato tam, kjer ostanejo luknje, zapolnijo z maso (gipsom) in dopolnjene dele pobarvajo. Na koncu predmet poslikajo in napišejo poročilo o postopku. Železo v zemlji rjavi, zato morajo take predmete po dokumentaciji sprati – namakati, da grejo soli ven. To ponavadi traja en mesec. Nato predmete posušijo in sčistijo – zbrusijo, ščetkajo in peskajo. Potem jih lepijo in dopolnjujejo. To pri kovini počno z epoksi smolo. Nujno pa jo morajo zaščititi proti rjavenju, zato kovinske predmete lakirajo z lakom in povoskajo. Tudi steklo lepijo z epoksi smolo, keramiko pa s posebnim lepilom za keramiko.
Zadnja delavnica je temeljila na kraških kameninah. Vse se je začelo v morju, ko so se kamenine odlagale na morsko dno in so se hribi dvigali iz morja. Ker sta voda in ogljikov dioksid (CO2) raztapljala apnenec, so nastale kraške jame. V jamah pa so se izoblikovali stalaktiti, stalagmiti in stebri.
Po ogledu zadnje delavnice smo se odpravili domov. Muzej mi je bil zelo všeč, saj je bil zanimiv in hkrati tudi poučen.
Maja, 7. b