LE ČEVLJE SODI NAJ KOPITAR

Torkov večer. Z nestrpnostjo se pripravljamo na koncert, ki ga že dolgo pričakujemo. Primerno se je treba obleči, se odmakniti od vsega dnevnega hitenja in se sprostiti.

V slabi uri smo že pred koncertno dvorano. Množica ljudi se gnete okoli nas in vsi so v pričakovanju nečesa posebnega. Tudi naša družina.

Oglasi se gong in nas povabi v notranjost veličastne Gallusove dvorane v Cankarjevem domu. Posedemo se po sedežih in čakamo na začetek izjemnega koncerta. Zavesa se dvigne in pred nami so kot na fotografiji z mikrofoni v rokah pevci zbora Perpetuum jazzile. Začnejo prepevati znane nemške hite, nato znano pesem na več različnih načinov, tudi kot reklamni oglas. Sledile so znane pesmi iz filmov in nato so predstavili svoje goste iz Anglije, skupino Swingle Singers, ki prepeva že petdeset let. Na odru so se menjavale barvne luči, ob vsaki pesmi je bila podoba odra drugačna glede na razpoloženje pesmi. Tudi angleški gostje zapojejo od srca. Uživamo vsi, nastopajoči in poslušalci. Nastopi odmor in v teh minutah spoznam, da so med poslušalci tudi nergači, kot sta bili dve starejši dami. Takole je rekla: Veš, Beti, če bi vedela, da bo tako glasno, ne bi prišla tega poslušat. Druga pa reče: Prav imaš, Fani, tudi meni je bilo preglasno in mi je kar v želodcu vibriralo. Pa tisti beatboxer, ali se res mora tako napenjati …

Njunega pogovora nisem mogla več poslušati in pomešala sem se med množico ljudi. Razmišljala sem o njunem pogovoru in o tem, če se sploh zavedata, koliko truda in prostega časa vložijo pevci za en sam koncert, še posebej beatboxer, saj daje ritem in veliko podporo v zboru.

Razmišljala sem še, zakaj sta sploh prišli. Že pri njunem pogovoru sem spoznala, da se ne spoznata na to vrsto glasbe. Tudi Apel je v sonetu Apel in čevljar razmišljal prav tako, saj sodiš lahko le tisto, na kar se spoznaš. Zato velja tudi za obe gospe znani rek: Le čevlje sodi naj kopitar.

Lucija, 8. b